Dejan Hozjan in Janja Glušič

Izhodišča za razvijanje vzgojnega koncepta v osnovnih šolah1

 
Povzetek
V pričujočem članku se ukvarjamo z vprašanjem, na kateri podlagi je potrebno razvijati vzgojni koncept v osnovnih šolah. Pri tem izhajamo iz razumevanja vzgojnega načrta in umestitve vzgojnega koncepta vanj. Na ta način bralec dobil pogled v sistematičen pristop vzgojnega delovanja šole. Bistven del prispevka pa predstavlja opis tako zunanjih kot notranjih dejavnikov ki omogočajo razvoj vzgojnega koncepta.

1. Uvod 

V slovenskem prostoru obstaja že dobro desetletje koncept vzgojnih načrtov v osnovnih šolah. Pogosto pa le ti nastajajo fragmentarno in so sinergija interesov različnih deležnikov, kar se pogosto odraža v tem da so vrednote v vzgojnih načrtih med sabo nepovezane. Z vzgojnim konceptom pa se želi vzpostaviti nadgradnja vzgojnega načrta in povezava vrednot v celostno in zaključeno obliko.

V pričujočem članku želimo podati pregled vseh dejavnikov, ki vplivajo na razvijanje vzgojnega koncepta. Da bi lažje vpeljali bralca v samo razumevanje dejavnikov razvijanja vzgojnega koncepta, je članek zastavljen nekoliko širše in uvodoma umesti vzgojo in vzgojni koncept v šolski prostor. V nadaljevanju pa se osredotočimo v prej omenjene dejavnike.

2. Razumevanje vloge vzgoje in vzgojnega koncepta v šolskem prostoru 

Vzgoja se v šolskem prostoru kaže na vsakodnevni ravni. Najbolj jo prepoznamo v stilih, ki so implementirani v vsakodnevnem procesu delovanja šole, v vrednotah in načelih, ki jih spodbuja šola, v metodah spodbujanja, poučevanja in prepričevanja svojih učencev, ki jih uporabljajo učitelji ter v pojavih, ki jih šola podpira in poskuša preprečiti pri učencih. Na vse te dejavnike pa močno vpliva okolje, v katerem se šola nahaja in posameznikov, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalni proces (Cencič, 1986).

Vzgoja je koncept, ki je nepogrešljiv v procesu celostnega razvoja posameznika, torej njeno vlogo ne moremo minimalizirati. Izvaja se načrtovano in namerno (Čuk & Lesar, 2009). Vloga vzgoje, ki se največkrat kaže v šolskem prostoru, je večinoma videna iz vidika procesa, preko katerega šola deluje in rezultata, ki ga šola želi doseči. Na delovanje šole pa vpliva veliko različnih dejavnikov, ki skupaj poskušajo zasnovati tem bolj optimalno okolje za vzgojo celostno razvitih posameznikov.

V želji, da bi se osnovne šole bolj sistematično lotevale razvijanje vzgoje je bil v osnovnih šolah vzpostavljen koncept vzgojnega načrta. Po zakonodaji Republike Slovenije je od leta 2008 dolžnost vsake šole, oblikovati vzgojni načrt, ki zastavlja korake, ki jih bo naredila za uresničevanje ciljev v 2. členu ZOS (Zakon o osnovni šoli, 2007). S tem si šole zastavijo plan doseganja univerzalnih ciljev celotne države. Očitno pa je, da s samo zasnovo vzgojnih načrtov učiteljem, učencem in staršem, šola ne ponudi konkretnih vrednot in načel za katere se posamezna šola zavzema. Z oblikovanjem vzgojnih konceptov bi vsaka šola imela točno določen skupek vrednot in načel, ki bi staršem in učencem oblikoval boljše razumevanje delovanja šole in pojasnil pomen že načrtovanih dejavnosti in vsakodnevnih odločitev učiteljev in šole, ki bi kot vodilo pri svojem delu uporabljali vzgojni koncept.

3. Dejavniki oblikovanja vzgojnega koncepta 
 
Ob razvijanju vzgojnega koncepta je zmotno verjetni, da vedo samo učitelji ali samo vodstvo šole, kaj je potrebno vključiti v proces vzgajanja. V procesu oblikovanja vzgojnega koncepta moramo vključevati tudi določene dejavnike, ki imajo posreden in neposreden vpliv na celostni razvoj in vzgojo učencev. Ti dejavniki se delijo na zunanje, ki na vzgojni koncept vplivajo posredno in notranje, ki pa direktno vplivajo na sestavo vzgojnega koncepta (Slika 1).

Slika 1: Dejavniki oblikovanja vzgojnega koncepta



3.1. Zunanji dejavniki oblikovanja vzgojnega koncepta 
  
Zunanji dejavniki, ki vplivajo na sestavo vzgojnega koncepta, se delijo na:
1. družbo,
2. šolsko politiko,
3. pedagoško stroko in
4. pedagoško prakso.

Ti dejavniki veljajo za vse šole v državi in se ne razlikujejo po skupnosti in okolju v katerem se šola nahaja.

k 1.
Družba ima seveda veliko vlogo, ko govorimo o vzgoji nasploh in to drži tudi pri zasnovi vzgojnega koncepta. Družba je tista, ki primarno določi samo razumevanje vzgoje in njen pomen. Z določanjem pomena vzgoje v družbi določimo tudi koliko pozornosti bomo namenili le-tej na politični, strokovni in praktični ravni. Družba je tudi tista, ki ima največji vpliv na vrednote in načela, ki se želijo razvijati s procesom vzgoje ter vpliva na razmišljanje vsakega posameznika.

k 2.
Ob določanju vzgojnega koncepta moramo upoštevati šolsko politiko države. Pri tem procesu moramo dosledno upoštevati zakonodajo, ki vodi šole pri iskanju sprejemljivih korakov in konceptov kateri spodbujajo uresničevanje 2. člena ZOŠ, ki zapisuje cilje osnovnošolskega izobraževanja. Dejavnik šolske politike, poleg usmerjanja dovoljene in nedovoljene vzgojne prakse šol, tudi določa njihovo avtonomnost, ki pa jo vsaka šola potrebuje za doseganje vzgojnih ciljev, ki so pomembni za individualno in unikatno skupnost šole.

k 3.
Na sestavo vzgojnega koncepta tudi vpliva dejavnik splošne pedagoške stroke, ki je eden temeljev za razumevanje pomena vzgoje v družbi. Brez dobro razvite pedagoške stroke nimamo zastavljenega celotnega pomena vzgoje in izobrazbe, torej lahko zaposleni v šoli delajo samo intuitivno ter brez konkretnih in preverjenih spoznanj.

k 4.
Nazadnje lahko kot zunanji dejavnik določimo pedagoško prakso. Ta pa določa razvitost vzgojnih modelov uporabljenih v šolah in usposabljanje pedagoškega kadra.
 
3.2. Notranji dejavniki oblikovanja vzgojnega koncepta 

Notranji dejavniki vzgojnega koncepta, na vzgojni koncept vplivajo neposredno. Ti dejavniki so tisti, ki so aktivno vključeni v proces sestavljanja vzgojnega koncepta za vsako specifično šolo, ki se vedno razlikuje od druge. Delimo pa jih na:
1. akterji šolskega prostora,
2. zgodovina šolskega prostora,
3. pedagoški modeli šole in
4. prikriti kurikulum.

k 1.
Vzgojni koncept sestavljajo akterji šolskega prostora, ki vključuje vse posameznike, na katere vzgojni koncept vpliva direktno. To so učenci, učitelji, starši, vodstvo, ostali strokovni delavci in drugi zaposleni. Ideja vzgojnega koncepta vključuje enakovredno vključevanje in sodelovanje med učitelji, učenci ter starši. Na akterje šolskega prostora pa vplivajo posameznikove vrednote, njihova osebnost, vzorci njihovega vedenja in interakcije, ki se pojavljajo med njimi.

k 2.
Ko razvija šola svoj vzgojni koncept, je potrebno, da se vanj vključi zgodovinski dejavnik šolskega prostora. Vsaka šola in prostor, v katerem se nahaja zajemata svoje tradicije, običaje, dogodke, osebnosti in dediščino, ki je ključnega pomena za učenčevo razvijanje občutka pripadnosti in čuječnosti do okolja, v katerem se razvija.

k 3.
Osnovne šole v Sloveniji se tudi razlikujejo po različnih pedagoških modelih, ki vplivajo na vrsto pedagogike, ki se pojavlja pri delovanju celotne šole na dnevni ravni. Ti modeli so lahko standardni modeli javne šole ali pa reformirani modeli vzgoje, ki so se začeli pojavljati na prelomu 19. in 20 stoletja. Pedagoški model šole ima velik vpliv na vrednote in načela, ki jih želi šola razvijati, na primer model Marije Montessori, ki se zavzema za razvoj samostojnosti in samoiniciativnosti, ne bo imelo istega vzgojnega koncepta kot šole, ki so zasnovane na modelu Waldorfske pedagogike, ki pa se bolj osredotoča na razvijanje sprejemanja drugačnih in razvijanju individualne identitete (Devjak, Berčnik, & Plestenjak, 2008).

k 4.
Nenazadnje na proces oblikovanja vzgojnega koncepta vpliva prikriti kurikulum šole, ki se vpeljuje v proces vzgoje na vsakodnevni ravni. Prikriti kurikulum je zasnovan na temeljih vrednot in načel posameznikov ali supin, te vrednote in načela pa niso zapisane. Z njimi pa se veliko učiteljev in zaposlenih umerja v vsakodnevnih situacijah, ki nimajo predpisanih specifičnih ukrepov. 
 
4. Zaključek 

Oblikovanje vzgojnega koncepta je kompleksen proces, ki zajema številne dejavnike. Zagotovo ni dovolj fokusiranje zgolj na samo šolo in njene deležnike, ampak je potrebno oblikovanje vzgojnega koncepta umestiti v širši kontekst. Ker je potrebno pri oblikovanju vzgojnega načrta in posledično vzgojnega koncepta upoštevati družbo in šolsko zakonodajo ne morejo biti urejanje vzgojnega področja posamezne javne osnovne šole prepuščeno stihiji, ampak je potrebno upoštevati vse zunanje dejavnike. Šele na tej podlagi je mogoče umestiti vzgojni koncept v kontekst posamezne osnovne šole in potreb njenih deležnikov ter okolja.

Literatura 

Cencič, M. (1986). Dinamika vzgojnega dela v šoli. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Čuk, M. P., & Lesar, I. (2009). Moč vzgoje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Devjak, T., Berčnik, S., & Plestenjak, M. (2008). Alternativni vzgojni koncepti. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Zakon o osnovni šoli. (2007). Uradni list 120/2007 (uradno prečiščeno besedilo). Pridobljeno 10. 6 2023 iz https://zakonodaja.com/zakon/zosn/60d-clen-vzgojni-nacrt-sole

VZGOJNI NAČRT KOT ORODJE ZA RAZVIJANJE NARODNE IDENTITETE V OSNOVNIH ŠOLAH 1

EDUCATIONAL PLAN AS A TOOL FOR DEVELOPING NATIONAL IDENTITY IN PRIMARY SCHOOLS

• dr. Dejan Hozjan, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Slovenija, dejan.hozjan@upr.si
• Eli Čigon, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Slovenija
• Loti Obal, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Slovenija
• Marina Trojar Kular, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Slovenija
• Tjaša Udovč, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Slovenija
• Mojca Smuk, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Slovenija
• Blažka Zalašček, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Slovenija

Povzetek

Z letom 2008 je bil slovenskem šolskem prostor uveden vzgojni načrt, čigar temeljni namen je oblikovanje dokumenta na ravni šole za uresničevanje ciljev in vrednot osnovnošolskega izobraževanja. Med cilji omenjenega zakona pa lahko zasledimo razvijanje zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti, vedenja o zgodovini Slovencev, njihovi kulturni in naravni dediščini ter spodbujanje državljanske odgovornosti.

V prispevku bomo podali odgovor na vprašanje, kakšni cilji in vrednote prevladujejo v vzgojnih načrtih slovenskih osnovnih šol. Ker predvidevamo, da v vzgojnih načrtih prevladujejo vrednote, ki so vezane na pridobivanje znanje (npr. izobraženost, razvijanje vseživljenjskega učenja itd.) in razvijanje splošnih vrednot (npr. spoštovanje, strpnost, medosebni odnosi itd.), bomo posebno pozornost namenili raziskavi tega, kakšno mesto v vzgojnih načrtih zaseda razvijanje državne pripadnosti in narodne identitete. V želji, da ne bo prispevek temeljil le na opisu stanja, bodo v zaključku prispevka prikazane možnosti razvijanja državne pripadnosti in narodne identitete s pomočjo vzgojnih načrtov.

Abstract

In 2008, an educational plan was introduced to Slovenian schools, the basic purpose of which is to create a document at the school level for the realization of the goals and values ​​of primary school education. Among the goals of the aforementioned law, we can see the development of awareness of national belonging and national identity, knowledge of the history of Slovenes, their cultural and natural heritage, and the promotion of civic responsibility.

In this paper, we will provide an answer to the question of what goals and values ​​dominate the educational plans of Slovenian primary schools. Since we assume that educational plans are dominated by values ​​related to the acquisition of knowledge (e.g. education, development of lifelong learning, etc.) and the development of general values ​​(e.g. respect, tolerance, interpersonal relations, etc.), we will pay special attention to the research of this, what place the development of state affiliation and national identity occupies in educational plans. In the hope that the contribution will not be based only on the description of the situation, the possibilities of developing national belonging and national identity will be shown in the conclusion of the contribution with the help of educational plans.

Ključne besede: vzgojni načrt, nacionalna identiteta, vrednote, osnovna šola

Keywords: educational plan, national identity, values, primary school

Projekt: Celostni pristop k implementaciji vzgojnih načrtov v osnovnih šolah

Partnerji v projektu: Pedagoška fakulteta Koper, Inštitut Franca Pedička, Osnovna šola Koroška Bela.

Vzgojni načrti so bili zakonsko umeščeni v slovenski šolski prostor od leta 2008. Snovalci šolske zakonodaje so z njimi želeli načrtno razvijati vzgojno področje v osnovnih šolah. Tako je naloga ravnateljev osnovnih šol, da skupaj z različnimi deležniki oblikujejo vzgojni načrt, ki bo predstavljal nadaljnji vzgojno razvoj šole in omogočal staršem vpogled v vzgojno delo šole (Zakon o osnovni šoli, 2008). Desetletne izkušnje z vzgojnimi načrti kažejo, da so vzgojni načrti v osnovnih šolah odsev vzgojnih želja različnih skupin, ne odražajo pa konceptualnega razvijanja vzgojnega področja. Tako lahko v njih zasledimo zapise posameznih vrednot, ki niso povezane v celoto in ne predstavljajo pedagoškega koncepta. Umanjkanje vzgojnega koncepta v javnih osnovnih šolah se najpogosteje odraža v dejstvu, da šole ne dosegajo željenih rezultatov na vzgojnem področju, t. j. celostnemu razvoju učencev (Šinkovec, 2010).

S tem projektom smo oblikovati model vzgojnega načrta, ki temeljil na pedagoškem konceptu celostno razvitega posameznika.

Na podlagi zastavljenega namena smo v okviru projekta na osnovni šoli uresničili naslednje cilje:

• Izvedli evalvacijo obstoječega stanja na vzgojnem področju
• Izluščili vzgojne prioritete in oblikovali pedagoški koncept na izbrani osnovnih šoli
• Oblikovali modela vzgojnega načrta
• Načrtovali implementacijo modela vzgojnega načrta v neposredno pedagoško prakso na izbrani osnovni šoli

S projektom Celostni pristop k implementaciji vzgojnih načrtov v osnovnih šolah želimo vzpostaviti primer dobre prakse pri sistemskem razvijanju vzgojnega področja osnovnih šol in predstaviti možnosti implementacije modela tudi na druge osnovne šole.

* * *

Dejan Hozjan, Larisa Rebeka Opeka in Janja Glušič

Vzgojni načrt potrebuje okvir, ki ga da vzgojni koncept¹

Povzetek

Zakonska vpeljava vzgojnih načrtov leta 2008 je pomenila pomembno prelomnico na vzgojnem področju v slovenskem javnem šolstvu. Vzpostavil se je sistem, ki omogoča šolam sistematičen pristop k razvijanju vzgojne dejavnosti javnih osnovnih šol. Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali so vzgojni načrti izkoriščeni v popolnosti in vsebujejo tudi vzgojni koncept.

Uvod

Z uzakonitvijo vzgojnih načrtov v letu 2008 se je prvič v slovenskem šolskem prostoru pojavila podlaga za resno sistematično in načrtno razvijanje vzgojnega delovanja posamezne šole. Vendar pa nas primeri iz prakse pogosto vodijo do spoznanja, da pri tem niso izkoriščene vse možnosti. Nemalokrat je namreč moč zaslediti razmišljanja, da je vzgojni načrt le še ena od zakonskih obveznosti, ki jih morajo uresničiti šole. Oblikovanje vzgojnega načrta samo zato, ker je le to zakonsko predpisano, zagotovo ne obrodi sadov in ne doseže željenega vzgojnega cilja.

Vzgojni načrt je bistveno več kot le zakonska nuja, saj predstavlja resno orodje javnim osnovnim šolam, da se začnejo zavedati pomena vzgoje za dolgoročni razvoj njihovih učencev. Zagotovo ni nepomembno, kakšne učence vzgaja šola in kakšen je vzgojni ideal posamezne šole. Pri tem, kako bo posamezna šola oblikovala lasten vzgojni ideal in ga kasneje uresničevala v neposredni praksi, pa lahko ima pomembno vlogo vzgojni načrt. Pregled vzgojnih načrtov šol pa nas vodi do spoznanja, da so le ti oblikovani kot nabor vzgojnih želja različnih akterjev v šolskem prostoru (zaposlenih, staršev in učencev), pri čemer pa jim zmanjka sam temelj in bistvo, t. j. vzgojni koncept.

Razumevanje vzgojnega koncepta

Da bi lažje razumeli, kakšno vlogo ima sam vzgojni koncept v delovanju javne osnovne šole in na kakšen način ga umestiti v vzgojni načrt, si v uvodoma oglejmo njegovo razumevanje.

Po mnenju Kovač Šebart, Krek in Vogrinc je vzgojni koncept razumljen kot celovit razmislek o vzgojni problematiki, ki s pomočjo norm in načel pomaga konkretnemu ravnanju ravnateljev, učiteljev, učencev in staršev (Kovač Šebart idr., 2006: 22). Vidimo lahko, da predstavlja vzgojni koncept izhodišče za razpravljanje o vzgojni tematiki šole, ki pa jo je potrebno celostno zaobjeti. Glede na slednje je vzgojni koncept razumljen kot sinergično in predvsem načrtno delovanje šole na vzgojnem področju, saj se pričakuje, da bo vzgojno delovanje vseh akterjev v šolskem prostoru temeljilo na skupnih normah in načelih.

Na podoben način je o vzgojnem konceptu razmišljal Medveš, saj je po njegovem mnenju vzgojni koncept dogovor za premišljeno in v naprej organizirano, ciljno naravnano delovanje šole ter delovanje učiteljev, ravnatelja in strokovnih delavcev (Medveš, 2007). Tudi pri njem je moč zaznati elemente načrtovanosti in ciljne usmerjenosti ter vzgojni dogovor, kot konsenz med vsemi akterji v šolskem prostoru. Ob tem pa Medveš opozori na ključni element vzgojnega koncepta, in sicer usklajenost vzgojnih ciljev z celovitim antropološkim nazorom. Slednje pomeni, da morajo cilji, načela in norme vzgojnega delovanja vseh akterjev delovati iz skupnega vzgojnega jedra oziroma iz skupne pedagoške filozofije. Tako bistvo vzgojnega koncepta ni fragmentalen zapis pravil vzgojnih vrednot in pravil, ampak prvenstvena potreba po oblikovanju pedagoške filozofije posamezne šole, ki predstavlja temelj za oblikovanje vzgojnih načel in norm.

Nadgradnja vzgojnega načrta z vzgojnim konceptom

Kot je bilo izpostavljeno v prejšnjem poglavju je bistvo vzgojnega koncepta celostna obravnava vzgojnega delovanja posamezne šole. Izhodišče za njegovo oblikovanje predstavlja enoten pogled vseh akterjev na vzgojno delovanje šole oziroma pedagoško filozofijo šole. Ob tem pa se postavlja vprašanje, na kakšen način umestiti vzgojni koncept šole v njen vzgojni načrt.

Enako kot vzgojni koncept je tudi vzgojni načrt v službi sistematičnega in načrtnega razvijanja vzgojnega delovanja šole, ki služil kot avtonomni dokument šole, ki poskuša usmerjati vzgojo učencev. Z določenimi koraki poskuša udejstvovati nepovezane vrednote in načela, katera so bila postavljena kot oporni stebri za celoten učni proces (Šinkovec, 2017). Vidimo lahko, da se po mnenju Šinkovca vzgojni načrt prvenstveno nanaša na izvedbeno raven vzgojno-izobraževalnega sistema. Zaposlenim, učencem in staršem služi kot kažipot, katere vrednote in načela se v posamezni šoli razvijajo in na kakšen način.

Ob tem pa je ključnega pomena način oblikovanja vzgojnega načrta in kaj dejansko predstavlja izhodišče za njegovo oblikovanje. Res je, da je zakonodajalec pripravil izhodišča za pripravo vsebine vzgojnih načrtov, in sicer: cilje v normativnih aktih (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o osnovni šoli) in Priporočila Direktorata za vrtce in šole Republike Slovenije o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta osnovne šole, vendar se je slednje pokazalo kot pomanjkljivo. Praksa je namreč pokazala, da se prej omenjena priporočila ne uporabljajo kot pomoč in spodbuda pri načrtovanju in izvajanju vzgojne dejavnosti šole, ampak so jim šole pri oblikovanju vzgojnih načrtov zelo striktno sledile. Tako prepogosto vzgojni načrti šol temeljijo na naboru prioritetnih ciljev iz Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in predvsem Zakona o osnovni šoli, umanjka pa njihova sinergična povezanost v pedagoško filozofijo posamezne šole. Z iskanjem odgovora na vprašanje, katerim ciljem v normativnih aktih bo posamezna šola dala v vzgojnem načrtu prioriteto pred drugimi, ni doseženo bistvo vzgojnega koncepta. Vzgojni koncept oziroma pedagoška filozofija posamezne šole mora biti temelj za uresničevanje vzgojnega delovanja šole. Glavni namen vzgojnega koncepta bi moral biti, da predstavlja osnovo za vse vrednote in načela, ki so navedena v vzgojnem načrtu in jih poveže v zasnovan skupek. Tako bi moral biti vzgojni načrt sestavljen avtonomno na vsaki šoli s pomočjo vseh akterjev šolskega prostora (zaposlenih, učencev in staršev). Vsaka šola bi morala imeti svojo pedagoško filozofijo, načela in vrednote, ki se skladajo z lokalno okolico ter upoštevajo državno določena načela in cilje, ki so zapisani v normativnih aktih in strateških dokumentih. Z avtonomnostjo izdelave vzgojnih konceptov bi najbolje zagotovili, da se povezava med vsemi vrednotami in načeli sklada s posebnimi okoliščinami vsake šole ter države hkrati (Šinkovec, 2017). S pomočjo poznavanja lastnih specifik lokalnega okolja in šole ter strokovne avtonomije zaposlenih bi naj posamezna šola oblikovala vzgojni načrt, ki bi temeljil le na njihovem vzgojnem konceptu in s tem pripomogel k razvijanju lastne identitete šole.

Doprinos vzgojnega koncepta k vzgojnemu delovanju osnovne šole

Oblikovanje vzgojnega koncepta temelji na oblikovanju lastne vzgojne identitete šole. Pri tem pa je ključnega pomena, da se v njegovo oblikovanje vključijo vsi akterji v šolskem prostoru (zaposleni, učenci in starši), saj je slednji primarno namenjen njim in njihovemu vzgojnemu udejstvovanju.

Vzgojni koncept, in posledično vzgojni načrt, prvenstveno služita učencem in staršem posamezne šole. Z njegovo pomočjo si lahko starši ustvarijo jasno mnenje in pričakovanja o vzgojnem delovanju šole, ki jo obiskuje njihov otrok. Z natančnim zapisom in utemeljitvijo vzgojnega koncepta šole lahko starši spoznajo, kakšen vzgojni ideal zasleduje šola in s kakšnimi pristopi bo omenjeni vzgojni ideal uresničevala. Na ta način lahko uvidijo usklajenost šolskega načina vzgajanja z njihovim lastnim in se lahko prilagodijo slednjemu. Sočasno pa je razvijanje in uresničevanje vzgojnega koncepta živ proces, ki omogoča staršem aktivno participacijo. Bolj ko bodo starši in učenci vključeni v njegovo oblikovanje, lažje se bodo poistovetili z njim in ga uresničevali v praksi. Sočasno pa jim bo sodelovanje pri oblikovanju vzgojnega koncepta dalo občutek, da so slišane njihove vzgojne želje in so pomemben del vzgojnega procesa šole.

Vendar pa vzgojni koncept ni namenjen le staršem in njihovim šoloobveznim otrokom, ampak naj bi postal ključen del vseh zaposlenih na šoli. Vzgojni koncept naj bi služil kot nosilni steber za vsakega zaposlenega na šoli pri izvajanju svojega poklica. Zaposleni bi morali uporabljati vzgojni koncept kot oporo pri iskanju konkretnih rešitev pri določenih težavah, ki se lahko pojavijo pri njihovem delu, saj bi ta moral jasno določati pedagoško filozofijo šole in celostni pristop k vzgoji in izobraževanju (Šinkovec, 2017). Vzgojni koncept bi moral biti ponotranjena življenjska filozofija vseh zaposlenih, tako v šoli kot tudi izven nje. S tega vidika ni dovolj, da je vzgojni načrt le nabor različnih vrednot šole, ampak morajo le te biti povezano v smiselno celoto, ki jo razumejo vsi na šoli (še posebej zaposleni) in so jo pripravljeni uresničevati vsakodnevno.

Zaključek

V pričujočem prispevku smo želeli orisati problem vzgojnih načrtov v slovenskih osnovnih šolah, in sicer njihova premajhna vsebinska dovršenost. Prepogosto namreč naletimo na vzgojne načrte, ki vsebujejo seznam različnih vrednot, ki so prepisane iz šolske zakonodaje, premalo pa so le te med sabo povezane v zaključeno celoto in so odraz dotične šole in njihove lokalne specifike. Kot nadgradnja omenjene težave vzgojnih načrtov se pojavlja vzgojni koncept. Le ta zahteva od vseh akterjev v šolskem prostoru, da se poenotijo o vzgojnem idealu šole. Šele na podlagi vzgojnega ideala, ki je ustrezno pedagoško utemeljen in sprejet s strani vseh akterjev, je moč razvijati tiste vrednote, ki bodo prispevale k udejanjanju vzgojnega ideala in koncepta.

Literatura

Kovač Šebart, Mojca, Krek, Janez in Vogrinc, Janez (2006). O vzgojni zasnovi v javnih osnovnih šolah – Kaj pokažejo empirični podatki. Sodobna pedagogika, 57(5), str. 22-42.

Medveš, Zdenko (2007). Vzgojni koncept na razpotjih sodobnosti. Sodobna pedagogika, 58(2), str. 227-232.

Šinkovec, Silvo (2017). Vzgojni načrt v šoli – Spodbujanje celostnega razvoja osebnosti učencev. Ljubljana: Jutro in Inštitut Franca Pedička.

Dejan Hozjan, Tjaša Udovč in Eli Čigon

Model razvijanja vzgojnega koncepta v osnovnih šolah¹

Povzetek

Vzgojni načrti v slovenskem osnovnošolskem prostoru so prisotni že dobrih petnajst let, vendar raziskave kažejo, da so le ti sestavljeni iz parcialnih vrednot in jim manjka zaključena celota. V skladu s tem želimo v prispevku predstaviti model s pomočjo, katerega bi se vzgojni načrti preoblikovali v vzgojni model.

Uvod

Pogled na šolo, učitelje in učence se je skozi leta zelo spreminjal in pripeljal do tega, da je dandanes, bolj kot kadarkoli poprej v ospredju učenec, njegove potrebe, napredovanje in uspeh. Zato je tudi zelo pomembno partnerstvo med družino in šolo, ki učencu omogoča optimalen razvoj. Pogosta težava pa je, da se vsi deležniki (t. j. učitelji, starši in učenci) o vzgoji ne znajo poenotiti (Peček Čuk in Lesar, 2009).

V tem kontekstu je nastala leta 2007 zakonska podlaga, ki omogoča osnovnim šolam poenotenje njihovega vzgojnega delovanja (Zakon o osnovni šoli, 2007). Temeljna namera vzgojnih načrtov je bila usklajeno razmišljanje vseh deležnikov o vzgojnih načelih, pravilih, normah delovanja v osnovnošolskem prostoru, skratka iskanje skupne vzgojne filozofije. Žal pa praksa kaže, da je pogosto prihajalo do iskanja bližnjic. Šole pripravljajo vzgojni načrt tako da prepisujejo načrte drugih šol oziroma jih pripravljajo brez vseh akterjev. Posledica tega je, da je uvajanje sprememb neučinkovito, saj se vsi vključeni deležniki z vzgojnim načrtom ne morejo poistovetiti (Peček Čuk in Lesar, 2009).

Pogoji za vzpostavitev vzgojnega koncepta

Da bi lahko vsi deležniki v osnovnošolskem prostoru poenoteno vzgojno delovali, je potrebno oblikovati vzgojni načrt, ki zajema skupne vrednote, kakovost dela in pomoč otrokom pri njihovi rasti. V tem kontekstu se je potrebno odmakniti od vzgojnega načrta kot skupka različnih vrednot, ampak bi moral vzgojni načrt temeljiti na vzgojnem konceptu. »Vzgojni koncept torej lahko razumemo kot sistem ravnanja vzgojno-izobraževalne institucije, preko katerega le-ta izraža svojo pedagoško filozofijo« (Podlesnik, 2022: 3). Vzgojni koncept tako zahteva od vseh deležnikov, da se pedagoška filozofija šole ponotranji in postane njihov način življenja.

Pri načrtovanju vzgojnega koncepta osnovne šole pa je prvenstveno potrebno zagotoviti dva temeljna pogoja, in sicer:

1. potrebno je poznavanje značilnosti posameznih omenjenih vzgojnih dejavnikov in teoretskih okvirjev, s katerimi bomo uskladili njihovo delovanje, ter
2. zagotoviti dovolj veliko stopnjo soglašanja med deležniki o izbiri ključnih vzgojnih dejavnikov in temeljnih strateških ciljih vzgojnega vplivanja (Kroflič idr., 2009).

Slednje pomeni, da morajo načrtovalci vzgojnega koncepta posamezne osnovne šole natančno poznati teoretične podlage vzgojnega delovanja in njihov vpliv na neposredne praktične vzgojne učinke. Po drugi strani pa se mora pri vseh deležnikih v šolskem prostoru vzpostaviti konsenz o ciljih vzgojnega delovanja posamezne osnovne šole. Da bi lahko vzgojni koncept zaživel v praksi namreč ni dovolj le njegova teoretična podlaga, ampak mora nagovoriti vse deležnike. Le ti ga bodo uresničevali, v kolikor jim bo le ta osebnostno blizu in bodo motivirani za njegovo vsakodnevno udejanjanje.

Iluzorno bi bilo pričakovati od vseh deležnikov v javnih osnovnih šolah, da bodo brez zadržkov sprejeli in vsakodnevno živeli vzgojni koncept njihove šole. Osnovni pogoj za to, da bo vzgojni koncept šole postal živ organizem šole, je varno in sproščeno šolsko okolje. Šolski prostor bi moral nuditi dovolj varnosti za vse deležnike, da se odprto pogovarjajo o vseh vzgojnih stvareh. Slednje pa zahteva od vseh, da so med sabo iskreni, predvsem pa, da so brez obsojanja slišani in upoštevani (Slika 1).

Slika 1: Pogoji za razvijanje vzgojnega koncepta

Koraki pri oblikovanja in izvajanja vzgojnega koncepta

Razvijanje vzgojnega koncepta na posamični osnovni šoli mora temeljiti na premišljenem in dodelanem modelu. V nadaljevanju vam prikazujemo model ki sistematično zaobjame oblikovanje in izvajanje vzgojnega koncepta. Slednji temelji na petih vsebinskih fazah, ki se med seboj tesno prepletajo, in sicer:

1. faza: Usklajevanje ključnih vrednot,
2. faza: Povezovanje vrednot koherentno celoto,
3. faza: Oblikovanje vzgojne metodike
4. faz: Implementacija vzgojnega koncepta in
5. faza: Evalvacija izvajanje vzgojnega koncepta (Slika 2).

Slika 2: Model razvijanja vzgojnega koncepta

K 1. fazi

Temeljni namen prve faze, t. j. Usklajevanje ključnih vrednot, je iskanje skupnih vrednot in svojih pogledov pri različnih deležnikih, ki bodo kasneje služila za razvijanje izhodišč vzgojnega koncepta. V tej fazi ima ključno vlogo samo ozaveščanje vseh deležnikov pomeni vzgojne funkcije šole. Slednji pomeni, da je potrebno vse akterje v šolskem prostoru ozavestiti o tem, da je vzgojna funkcija šole vsaj enako pomembna kot izobraževalna in ji je temu primerno potrebno posvetiti dovolj pozornosti. Samo ozaveščanje vseh deležnikov pomen vzgojne funkcije šole mora biti v tesni povezavi z odprtim pogovorom o vrednotah in prepričanjih, ki jih imajo deležniki nasploh v življenju in o vzgojnem delovanju šole. Na tej točki bi morali iskati odgovor na vprašanje o lastnih vrednotah in vzgojnem smotru učencev in šole. Iskanje odgovora na zastavljena vprašanja mora omogočiti vsem deležnikom, da odprto izražajo svoja prepričanja. S tem bo pridobljen širok in raznolik nabor vrednot in pogledov o vzgojnem delovanju posamezne šole, saj bo slednje kasneje odpiralo možnosti kritičnega razmišljanja o oblikovanem vzgojnem konceptu.

K 2. fazi

Ker pa oblikovanje vzgojnega koncepta ne temelji na naboru raznolikih vrednot, ampak na njihovem konsenzu, je potrebno širok nabor vrednot skrčiti na ključne. Pri tem je potrebno še posebej biti pozoren na to, da se med ključnimi vrednotami vzpostavi sinergija in se lahko različni deležniki z njimi identificirajo. Ključne vrednote ne smejo biti ločene ena od druge, ampak morajo stremeti k skupni vzgojni viziji šole. Skupna vzgojna vizija mora biti natančno utemeljena, saj le to predstavlja osnovo, ki bo omogočila vsem deležnikom razumevanje vzgojnih pričakovanj in ravnanj v posamezni šoli. Nadgradnjo vzgojne vizije in njene utemeljitve pa predstavlja oblikovanje načel vzgojnega delovanja. Le to služi lažjemu praktičnemu uresničevanju vzgojne vizije. Tako oblikovanje vzgojnega koncepta vsebuje vzgojno vizijo, njeno utemeljitev in načela vzgojnega delovanja.

K 3. fazi

Oblikovanje vzgojne vizije in načel vzgojnega delovanja predstavlja grob okvir vzgojnega koncepta ki mu je potrebno dodati natančno vsebinsko podobo. Natančnejši vpogled v implementacijo vzgojnega koncepta bo razviden iz oblikovanega vzgojnega načrta in pripadajočega akcijskega načrta. Tako je bistvo tretje faze razvijanja vzgojna koncepta zapis vsebine vzgojnega načrta in na njegovi podlagi določitev aktivnosti, ki bodo na letni ravni pripomogli k njegovi uresničitvi. Tako vzgojni načrt kot akcijski načrt morata natančno določati aktivnosti, ki bodo pripomogle k vsakodnevnemu uresničevanju vzgojnega koncepta.

K 4. fazi

V kolikor je bil fokus pri prvih treh fazah usmerjen v samo načrtovanje vzgojnega koncepta in zapis vzgojnega načrta, pa je četrti korak namenjen njegovi implementaciji. Uspešnost implementacije vzgojnega koncepta je pogojena z aktivnostjo vseh deležnikov od prve faze dalje. Zagotovo ni dovolj, da se deležnike vključi v implementacijo vzgojnega koncepta šele takrat, ko sta vzgojni načrt in akcijski načrt oblikovana, ampak je potrebno njihovo aktivnost že od samega začetka. Na kakšen način se bo vzgojni koncept uresničeval v praksi, je prvenstveno odvisno od tega, kako so vsi deležniki seznanjeni z njegovo vsebino in do kakšne mere so motivirani, da ga uresničujejo v življenju šole.

K 5. fazi

Eno ključnih nalog pri implementaciji vzgojnega koncepta ima evalvacija. Pomembno je, da je ta sprotna in izvedena po vsaki fazi, saj se na ta način neprekinjeno spremlja, ali je oblikovanje vzgojnega koncepta v skladu z željami različnih deležnikov in ponuja možnost pravočasnega ukrepanja. Sprotna evalvacija ne sme biti nadzorni mehanizem, temveč pomemben element za rast šole na področju vzgoje.

Zaključek

Nadgradnja vzgojnega načrta z vzgojnim konceptom bi naj pomenil pomemben korak na vzgojnem področju posamezne šole. Z zakonsko osnovo so javne osnovne šole dobile odlično priložnost, da se lotijo urejanja vzgojne dejavnosti sistematično in načrtno. Model razvijanje vzgojnega koncepta kot je bil prikazan v tem prispevku je lahko odlično izhodišče za premik od fragment talnega nabora vrednot jasni vzgojni viziji šole. Z modelom razvijanje vzgojnega koncepta želimo šole spodbuditi k oblikovanju lastnih vzgojnih identitetnih elementov in jasnim pričakovanjem o vzgojnem delovanju posamezne javne osnovne šole.

Literatura

Kroflič, Robi; Mažgon, Jasna; Klarič, Tina; Jeznik, Katja; Štirn Janota, Petra; Štirn Koren, Darja; Skubic Ermenc, Klara; Vončina, Vida; Lenič, Špela; Makovec, Danijela; Rutar, Vesna in Peček Čuk, Mojca (2009): Ali poklicne in strokovne šole potrebujejo vzgojni koncept? Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje.

Podelsnik, Maja (2022): Vloga predšolskega otroka v različnih vzgojnih konceptih in vzgojnih pristopih. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Zakon o osnovni šoli (2007). Uradni list RS, št. 102/2007 (9. 11. 2007).

IFP je imel več projektov.

Koliko nesporazumov v našem življenju. Smo še pripravljeni, da se učimo?