Društvo katoliških pedagogov Slovenije sestavljajo redni in častni člani. Redni člani so državljani Republike Slovenije, ki poklicno delajo na področju vzgoje in izobraževanja v vrtcih, osnovnih, srednjih in visokih šolah, domovih za mladino in vseh organizacijah, ki se kakor koli in na kateri koli stopnji ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, ali pa jih vzgojno in izobraževalno delo še posebej zanima, čeprav to ni njihov poklic. Pogoj je, da s podpisom pristopne izjave potrdijo, da sprejemajo pravila in program društva ter Etični kodeks članov DKPS.
Poleg rednih članov ima društvo lahko tudi častne člane. Sklep o podelitvi prvega naziva častnega člana DKPS dr. Francu Pedičku je skupščina DKPS, kot najvišji organ društva, sprejela 24. marca 2007.
Dr. Franc Pediček je kot teoretik in praktik vse življenje deloval na pedagoškem področju. Njegov način razmišljanja o vzgoji in vlogi učitelja je temelj, na katerem deluje naše društvo. On je bil tisti, ki je postavil temelje Etičnega kodeksa članov DKPS. Že pred več kot štirimi desetletji je v Sodobni pedagogiki objavil prispevek o potrebnosti moralnega kodeksa za pedagoške delavce. V članku je poudaril, da vzgoja postaja eksistencialni problem in človekov etos eksistencialni imperativ. Že tedaj je zapisal, da gre pri vzgoji “… predvsem za notranje bogatenje in usposabljanje človeka, da bo zmožen pravilne selekcije vplivov iz okolja in moralnega odzivanja na docela nove in nepredvidene življenjske situacije” (Pediček, 1964). V istem članku je zapisal, naj bo vzgoja etično življenje, moralna akcija, posredovalka in oblikovalka temeljnih življenjskih vrednot. Za to je nujen čim višji etos pedagoških delavcev.
Dr. Franc Pediček je bil rojen 13. julija 1922 v Malečniku (Sv. Peter) pri Mariboru. Na Filozofski fakulteti je diplomiral iz pedagogike in filozofije s psihologijo, doktoriral pa iz pedagoških znanosti. Proučeval je različna področja pedagogike, pomembno je prispeval k pedagoški antropologiji, šolski pedagogiki in pedagoški znanosti kot taki. V njegovih delih so bile ves čas vidne temeljne vrednote. V prizadevanjih za vzgojo in izobraževanje mladih v temeljnih vrednotah je doživljal politične pritiske in omejevanje v ustvarjalnem delu.
V slovenskem prostoru je prvi utemeljil pedagoško deontologijo ter pripravil in objavil etični kodeks pedagoških delavcev. Kot učitelj psihologije in filozofije je veliko prispeval k osebnostni rasti mladih na bežigrajski in drugih ljubljanskih gimnazijah, kjer je bil med dijaki priljubljen profesor. Kot docent in izredni profesor za psihološko-pedagoške predmete se je razdajal med študenti Visoke šole za telesno kulturo, na Filozofski fakulteti, na Oddelku za pedagogiko, na Akademiji za glasbo in Akademiji za likovno umetnost. Zelo obsežen je tudi njegov andragoški prispevek po vsej Sloveniji, v okviru predavanj za učitelje in starše.
Njegova bibliografija vsebuje več kot štiristo enot: to so raziskovalna poročila, razprave, študije, samostojne publikacije in članki, ki s svojo aktualnostjo tudi danes nagovarjajo pedagoške delavce k ustvarjalnemu, strokovnemu in etičnemu delu z mladimi.
Da njegovo bogato ustvarjalno delo poznajo tudi člani DKPS, so pokazali vsi navzoči na skupščini DKPS, 24. marca 2007, ki so predlog sklepa z navdušenjem sprejeli.
Marija Žabjek