Vzgojni načrt potrebuje okvir, ki ga da vzgojni koncept

Dejan Hozjan, Larisa Rebeka Opeka in Janja Glušič

Vzgojni načrt potrebuje okvir, ki ga da vzgojni koncept¹

Povzetek

Zakonska vpeljava vzgojnih načrtov leta 2008 je pomenila pomembno prelomnico na vzgojnem področju v slovenskem javnem šolstvu. Vzpostavil se je sistem, ki omogoča šolam sistematičen pristop k razvijanju vzgojne dejavnosti javnih osnovnih šol. Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali so vzgojni načrti izkoriščeni v popolnosti in vsebujejo tudi vzgojni koncept.

Uvod

Z uzakonitvijo vzgojnih načrtov v letu 2008 se je prvič v slovenskem šolskem prostoru pojavila podlaga za resno sistematično in načrtno razvijanje vzgojnega delovanja posamezne šole. Vendar pa nas primeri iz prakse pogosto vodijo do spoznanja, da pri tem niso izkoriščene vse možnosti. Nemalokrat je namreč moč zaslediti razmišljanja, da je vzgojni načrt le še ena od zakonskih obveznosti, ki jih morajo uresničiti šole. Oblikovanje vzgojnega načrta samo zato, ker je le to zakonsko predpisano, zagotovo ne obrodi sadov in ne doseže željenega vzgojnega cilja.

Vzgojni načrt je bistveno več kot le zakonska nuja, saj predstavlja resno orodje javnim osnovnim šolam, da se začnejo zavedati pomena vzgoje za dolgoročni razvoj njihovih učencev. Zagotovo ni nepomembno, kakšne učence vzgaja šola in kakšen je vzgojni ideal posamezne šole. Pri tem, kako bo posamezna šola oblikovala lasten vzgojni ideal in ga kasneje uresničevala v neposredni praksi, pa lahko ima pomembno vlogo vzgojni načrt. Pregled vzgojnih načrtov šol pa nas vodi do spoznanja, da so le ti oblikovani kot nabor vzgojnih želja različnih akterjev v šolskem prostoru (zaposlenih, staršev in učencev), pri čemer pa jim zmanjka sam temelj in bistvo, t. j. vzgojni koncept.

Razumevanje vzgojnega koncepta

Da bi lažje razumeli, kakšno vlogo ima sam vzgojni koncept v delovanju javne osnovne šole in na kakšen način ga umestiti v vzgojni načrt, si v uvodoma oglejmo njegovo razumevanje.

Po mnenju Kovač Šebart, Krek in Vogrinc je vzgojni koncept razumljen kot celovit razmislek o vzgojni problematiki, ki s pomočjo norm in načel pomaga konkretnemu ravnanju ravnateljev, učiteljev, učencev in staršev (Kovač Šebart idr., 2006: 22). Vidimo lahko, da predstavlja vzgojni koncept izhodišče za razpravljanje o vzgojni tematiki šole, ki pa jo je potrebno celostno zaobjeti. Glede na slednje je vzgojni koncept razumljen kot sinergično in predvsem načrtno delovanje šole na vzgojnem področju, saj se pričakuje, da bo vzgojno delovanje vseh akterjev v šolskem prostoru temeljilo na skupnih normah in načelih.

Na podoben način je o vzgojnem konceptu razmišljal Medveš, saj je po njegovem mnenju vzgojni koncept dogovor za premišljeno in v naprej organizirano, ciljno naravnano delovanje šole ter delovanje učiteljev, ravnatelja in strokovnih delavcev (Medveš, 2007). Tudi pri njem je moč zaznati elemente načrtovanosti in ciljne usmerjenosti ter vzgojni dogovor, kot konsenz med vsemi akterji v šolskem prostoru. Ob tem pa Medveš opozori na ključni element vzgojnega koncepta, in sicer usklajenost vzgojnih ciljev z celovitim antropološkim nazorom. Slednje pomeni, da morajo cilji, načela in norme vzgojnega delovanja vseh akterjev delovati iz skupnega vzgojnega jedra oziroma iz skupne pedagoške filozofije. Tako bistvo vzgojnega koncepta ni fragmentalen zapis pravil vzgojnih vrednot in pravil, ampak prvenstvena potreba po oblikovanju pedagoške filozofije posamezne šole, ki predstavlja temelj za oblikovanje vzgojnih načel in norm.

Nadgradnja vzgojnega načrta z vzgojnim konceptom

Kot je bilo izpostavljeno v prejšnjem poglavju je bistvo vzgojnega koncepta celostna obravnava vzgojnega delovanja posamezne šole. Izhodišče za njegovo oblikovanje predstavlja enoten pogled vseh akterjev na vzgojno delovanje šole oziroma pedagoško filozofijo šole. Ob tem pa se postavlja vprašanje, na kakšen način umestiti vzgojni koncept šole v njen vzgojni načrt.

Enako kot vzgojni koncept je tudi vzgojni načrt v službi sistematičnega in načrtnega razvijanja vzgojnega delovanja šole, ki služil kot avtonomni dokument šole, ki poskuša usmerjati vzgojo učencev. Z določenimi koraki poskuša udejstvovati nepovezane vrednote in načela, katera so bila postavljena kot oporni stebri za celoten učni proces (Šinkovec, 2017). Vidimo lahko, da se po mnenju Šinkovca vzgojni načrt prvenstveno nanaša na izvedbeno raven vzgojno-izobraževalnega sistema. Zaposlenim, učencem in staršem služi kot kažipot, katere vrednote in načela se v posamezni šoli razvijajo in na kakšen način.

Ob tem pa je ključnega pomena način oblikovanja vzgojnega načrta in kaj dejansko predstavlja izhodišče za njegovo oblikovanje. Res je, da je zakonodajalec pripravil izhodišča za pripravo vsebine vzgojnih načrtov, in sicer: cilje v normativnih aktih (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o osnovni šoli) in Priporočila Direktorata za vrtce in šole Republike Slovenije o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta osnovne šole, vendar se je slednje pokazalo kot pomanjkljivo. Praksa je namreč pokazala, da se prej omenjena priporočila ne uporabljajo kot pomoč in spodbuda pri načrtovanju in izvajanju vzgojne dejavnosti šole, ampak so jim šole pri oblikovanju vzgojnih načrtov zelo striktno sledile. Tako prepogosto vzgojni načrti šol temeljijo na naboru prioritetnih ciljev iz Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in predvsem Zakona o osnovni šoli, umanjka pa njihova sinergična povezanost v pedagoško filozofijo posamezne šole. Z iskanjem odgovora na vprašanje, katerim ciljem v normativnih aktih bo posamezna šola dala v vzgojnem načrtu prioriteto pred drugimi, ni doseženo bistvo vzgojnega koncepta. Vzgojni koncept oziroma pedagoška filozofija posamezne šole mora biti temelj za uresničevanje vzgojnega delovanja šole. Glavni namen vzgojnega koncepta bi moral biti, da predstavlja osnovo za vse vrednote in načela, ki so navedena v vzgojnem načrtu in jih poveže v zasnovan skupek. Tako bi moral biti vzgojni načrt sestavljen avtonomno na vsaki šoli s pomočjo vseh akterjev šolskega prostora (zaposlenih, učencev in staršev). Vsaka šola bi morala imeti svojo pedagoško filozofijo, načela in vrednote, ki se skladajo z lokalno okolico ter upoštevajo državno določena načela in cilje, ki so zapisani v normativnih aktih in strateških dokumentih. Z avtonomnostjo izdelave vzgojnih konceptov bi najbolje zagotovili, da se povezava med vsemi vrednotami in načeli sklada s posebnimi okoliščinami vsake šole ter države hkrati (Šinkovec, 2017). S pomočjo poznavanja lastnih specifik lokalnega okolja in šole ter strokovne avtonomije zaposlenih bi naj posamezna šola oblikovala vzgojni načrt, ki bi temeljil le na njihovem vzgojnem konceptu in s tem pripomogel k razvijanju lastne identitete šole.

Doprinos vzgojnega koncepta k vzgojnemu delovanju osnovne šole

Oblikovanje vzgojnega koncepta temelji na oblikovanju lastne vzgojne identitete šole. Pri tem pa je ključnega pomena, da se v njegovo oblikovanje vključijo vsi akterji v šolskem prostoru (zaposleni, učenci in starši), saj je slednji primarno namenjen njim in njihovemu vzgojnemu udejstvovanju.

Vzgojni koncept, in posledično vzgojni načrt, prvenstveno služita učencem in staršem posamezne šole. Z njegovo pomočjo si lahko starši ustvarijo jasno mnenje in pričakovanja o vzgojnem delovanju šole, ki jo obiskuje njihov otrok. Z natančnim zapisom in utemeljitvijo vzgojnega koncepta šole lahko starši spoznajo, kakšen vzgojni ideal zasleduje šola in s kakšnimi pristopi bo omenjeni vzgojni ideal uresničevala. Na ta način lahko uvidijo usklajenost šolskega načina vzgajanja z njihovim lastnim in se lahko prilagodijo slednjemu. Sočasno pa je razvijanje in uresničevanje vzgojnega koncepta živ proces, ki omogoča staršem aktivno participacijo. Bolj ko bodo starši in učenci vključeni v njegovo oblikovanje, lažje se bodo poistovetili z njim in ga uresničevali v praksi. Sočasno pa jim bo sodelovanje pri oblikovanju vzgojnega koncepta dalo občutek, da so slišane njihove vzgojne želje in so pomemben del vzgojnega procesa šole.

Vendar pa vzgojni koncept ni namenjen le staršem in njihovim šoloobveznim otrokom, ampak naj bi postal ključen del vseh zaposlenih na šoli. Vzgojni koncept naj bi služil kot nosilni steber za vsakega zaposlenega na šoli pri izvajanju svojega poklica. Zaposleni bi morali uporabljati vzgojni koncept kot oporo pri iskanju konkretnih rešitev pri določenih težavah, ki se lahko pojavijo pri njihovem delu, saj bi ta moral jasno določati pedagoško filozofijo šole in celostni pristop k vzgoji in izobraževanju (Šinkovec, 2017). Vzgojni koncept bi moral biti ponotranjena življenjska filozofija vseh zaposlenih, tako v šoli kot tudi izven nje. S tega vidika ni dovolj, da je vzgojni načrt le nabor različnih vrednot šole, ampak morajo le te biti povezano v smiselno celoto, ki jo razumejo vsi na šoli (še posebej zaposleni) in so jo pripravljeni uresničevati vsakodnevno.

Zaključek

V pričujočem prispevku smo želeli orisati problem vzgojnih načrtov v slovenskih osnovnih šolah, in sicer njihova premajhna vsebinska dovršenost. Prepogosto namreč naletimo na vzgojne načrte, ki vsebujejo seznam različnih vrednot, ki so prepisane iz šolske zakonodaje, premalo pa so le te med sabo povezane v zaključeno celoto in so odraz dotične šole in njihove lokalne specifike. Kot nadgradnja omenjene težave vzgojnih načrtov se pojavlja vzgojni koncept. Le ta zahteva od vseh akterjev v šolskem prostoru, da se poenotijo o vzgojnem idealu šole. Šele na podlagi vzgojnega ideala, ki je ustrezno pedagoško utemeljen in sprejet s strani vseh akterjev, je moč razvijati tiste vrednote, ki bodo prispevale k udejanjanju vzgojnega ideala in koncepta.

Literatura

Kovač Šebart, Mojca, Krek, Janez in Vogrinc, Janez (2006). O vzgojni zasnovi v javnih osnovnih šolah – Kaj pokažejo empirični podatki. Sodobna pedagogika, 57(5), str. 22-42.

Medveš, Zdenko (2007). Vzgojni koncept na razpotjih sodobnosti. Sodobna pedagogika, 58(2), str. 227-232.

Šinkovec, Silvo (2017). Vzgojni načrt v šoli – Spodbujanje celostnega razvoja osebnosti učencev. Ljubljana: Jutro in Inštitut Franca Pedička.