Model razvijanja vzgojnega koncepta v osnovnih šolah

Dejan Hozjan, Tjaša Udovč in Eli Čigon

Model razvijanja vzgojnega koncepta v osnovnih šolah¹

Povzetek

Vzgojni načrti v slovenskem osnovnošolskem prostoru so prisotni že dobrih petnajst let, vendar raziskave kažejo, da so le ti sestavljeni iz parcialnih vrednot in jim manjka zaključena celota. V skladu s tem želimo v prispevku predstaviti model s pomočjo, katerega bi se vzgojni načrti preoblikovali v vzgojni model.

Uvod

Pogled na šolo, učitelje in učence se je skozi leta zelo spreminjal in pripeljal do tega, da je dandanes, bolj kot kadarkoli poprej v ospredju učenec, njegove potrebe, napredovanje in uspeh. Zato je tudi zelo pomembno partnerstvo med družino in šolo, ki učencu omogoča optimalen razvoj. Pogosta težava pa je, da se vsi deležniki (t. j. učitelji, starši in učenci) o vzgoji ne znajo poenotiti (Peček Čuk in Lesar, 2009).

V tem kontekstu je nastala leta 2007 zakonska podlaga, ki omogoča osnovnim šolam poenotenje njihovega vzgojnega delovanja (Zakon o osnovni šoli, 2007). Temeljna namera vzgojnih načrtov je bila usklajeno razmišljanje vseh deležnikov o vzgojnih načelih, pravilih, normah delovanja v osnovnošolskem prostoru, skratka iskanje skupne vzgojne filozofije. Žal pa praksa kaže, da je pogosto prihajalo do iskanja bližnjic. Šole pripravljajo vzgojni načrt tako da prepisujejo načrte drugih šol oziroma jih pripravljajo brez vseh akterjev. Posledica tega je, da je uvajanje sprememb neučinkovito, saj se vsi vključeni deležniki z vzgojnim načrtom ne morejo poistovetiti (Peček Čuk in Lesar, 2009).

Pogoji za vzpostavitev vzgojnega koncepta

Da bi lahko vsi deležniki v osnovnošolskem prostoru poenoteno vzgojno delovali, je potrebno oblikovati vzgojni načrt, ki zajema skupne vrednote, kakovost dela in pomoč otrokom pri njihovi rasti. V tem kontekstu se je potrebno odmakniti od vzgojnega načrta kot skupka različnih vrednot, ampak bi moral vzgojni načrt temeljiti na vzgojnem konceptu. »Vzgojni koncept torej lahko razumemo kot sistem ravnanja vzgojno-izobraževalne institucije, preko katerega le-ta izraža svojo pedagoško filozofijo« (Podlesnik, 2022: 3). Vzgojni koncept tako zahteva od vseh deležnikov, da se pedagoška filozofija šole ponotranji in postane njihov način življenja.

Pri načrtovanju vzgojnega koncepta osnovne šole pa je prvenstveno potrebno zagotoviti dva temeljna pogoja, in sicer:

1. potrebno je poznavanje značilnosti posameznih omenjenih vzgojnih dejavnikov in teoretskih okvirjev, s katerimi bomo uskladili njihovo delovanje, ter
2. zagotoviti dovolj veliko stopnjo soglašanja med deležniki o izbiri ključnih vzgojnih dejavnikov in temeljnih strateških ciljih vzgojnega vplivanja (Kroflič idr., 2009).

Slednje pomeni, da morajo načrtovalci vzgojnega koncepta posamezne osnovne šole natančno poznati teoretične podlage vzgojnega delovanja in njihov vpliv na neposredne praktične vzgojne učinke. Po drugi strani pa se mora pri vseh deležnikih v šolskem prostoru vzpostaviti konsenz o ciljih vzgojnega delovanja posamezne osnovne šole. Da bi lahko vzgojni koncept zaživel v praksi namreč ni dovolj le njegova teoretična podlaga, ampak mora nagovoriti vse deležnike. Le ti ga bodo uresničevali, v kolikor jim bo le ta osebnostno blizu in bodo motivirani za njegovo vsakodnevno udejanjanje.

Iluzorno bi bilo pričakovati od vseh deležnikov v javnih osnovnih šolah, da bodo brez zadržkov sprejeli in vsakodnevno živeli vzgojni koncept njihove šole. Osnovni pogoj za to, da bo vzgojni koncept šole postal živ organizem šole, je varno in sproščeno šolsko okolje. Šolski prostor bi moral nuditi dovolj varnosti za vse deležnike, da se odprto pogovarjajo o vseh vzgojnih stvareh. Slednje pa zahteva od vseh, da so med sabo iskreni, predvsem pa, da so brez obsojanja slišani in upoštevani (Slika 1).

Slika 1: Pogoji za razvijanje vzgojnega koncepta

Koraki pri oblikovanja in izvajanja vzgojnega koncepta

Razvijanje vzgojnega koncepta na posamični osnovni šoli mora temeljiti na premišljenem in dodelanem modelu. V nadaljevanju vam prikazujemo model ki sistematično zaobjame oblikovanje in izvajanje vzgojnega koncepta. Slednji temelji na petih vsebinskih fazah, ki se med seboj tesno prepletajo, in sicer:

1. faza: Usklajevanje ključnih vrednot,
2. faza: Povezovanje vrednot koherentno celoto,
3. faza: Oblikovanje vzgojne metodike
4. faz: Implementacija vzgojnega koncepta in
5. faza: Evalvacija izvajanje vzgojnega koncepta (Slika 2).

Slika 2: Model razvijanja vzgojnega koncepta

K 1. fazi

Temeljni namen prve faze, t. j. Usklajevanje ključnih vrednot, je iskanje skupnih vrednot in svojih pogledov pri različnih deležnikih, ki bodo kasneje služila za razvijanje izhodišč vzgojnega koncepta. V tej fazi ima ključno vlogo samo ozaveščanje vseh deležnikov pomeni vzgojne funkcije šole. Slednji pomeni, da je potrebno vse akterje v šolskem prostoru ozavestiti o tem, da je vzgojna funkcija šole vsaj enako pomembna kot izobraževalna in ji je temu primerno potrebno posvetiti dovolj pozornosti. Samo ozaveščanje vseh deležnikov pomen vzgojne funkcije šole mora biti v tesni povezavi z odprtim pogovorom o vrednotah in prepričanjih, ki jih imajo deležniki nasploh v življenju in o vzgojnem delovanju šole. Na tej točki bi morali iskati odgovor na vprašanje o lastnih vrednotah in vzgojnem smotru učencev in šole. Iskanje odgovora na zastavljena vprašanja mora omogočiti vsem deležnikom, da odprto izražajo svoja prepričanja. S tem bo pridobljen širok in raznolik nabor vrednot in pogledov o vzgojnem delovanju posamezne šole, saj bo slednje kasneje odpiralo možnosti kritičnega razmišljanja o oblikovanem vzgojnem konceptu.

K 2. fazi

Ker pa oblikovanje vzgojnega koncepta ne temelji na naboru raznolikih vrednot, ampak na njihovem konsenzu, je potrebno širok nabor vrednot skrčiti na ključne. Pri tem je potrebno še posebej biti pozoren na to, da se med ključnimi vrednotami vzpostavi sinergija in se lahko različni deležniki z njimi identificirajo. Ključne vrednote ne smejo biti ločene ena od druge, ampak morajo stremeti k skupni vzgojni viziji šole. Skupna vzgojna vizija mora biti natančno utemeljena, saj le to predstavlja osnovo, ki bo omogočila vsem deležnikom razumevanje vzgojnih pričakovanj in ravnanj v posamezni šoli. Nadgradnjo vzgojne vizije in njene utemeljitve pa predstavlja oblikovanje načel vzgojnega delovanja. Le to služi lažjemu praktičnemu uresničevanju vzgojne vizije. Tako oblikovanje vzgojnega koncepta vsebuje vzgojno vizijo, njeno utemeljitev in načela vzgojnega delovanja.

K 3. fazi

Oblikovanje vzgojne vizije in načel vzgojnega delovanja predstavlja grob okvir vzgojnega koncepta ki mu je potrebno dodati natančno vsebinsko podobo. Natančnejši vpogled v implementacijo vzgojnega koncepta bo razviden iz oblikovanega vzgojnega načrta in pripadajočega akcijskega načrta. Tako je bistvo tretje faze razvijanja vzgojna koncepta zapis vsebine vzgojnega načrta in na njegovi podlagi določitev aktivnosti, ki bodo na letni ravni pripomogli k njegovi uresničitvi. Tako vzgojni načrt kot akcijski načrt morata natančno določati aktivnosti, ki bodo pripomogle k vsakodnevnemu uresničevanju vzgojnega koncepta.

K 4. fazi

V kolikor je bil fokus pri prvih treh fazah usmerjen v samo načrtovanje vzgojnega koncepta in zapis vzgojnega načrta, pa je četrti korak namenjen njegovi implementaciji. Uspešnost implementacije vzgojnega koncepta je pogojena z aktivnostjo vseh deležnikov od prve faze dalje. Zagotovo ni dovolj, da se deležnike vključi v implementacijo vzgojnega koncepta šele takrat, ko sta vzgojni načrt in akcijski načrt oblikovana, ampak je potrebno njihovo aktivnost že od samega začetka. Na kakšen način se bo vzgojni koncept uresničeval v praksi, je prvenstveno odvisno od tega, kako so vsi deležniki seznanjeni z njegovo vsebino in do kakšne mere so motivirani, da ga uresničujejo v življenju šole.

K 5. fazi

Eno ključnih nalog pri implementaciji vzgojnega koncepta ima evalvacija. Pomembno je, da je ta sprotna in izvedena po vsaki fazi, saj se na ta način neprekinjeno spremlja, ali je oblikovanje vzgojnega koncepta v skladu z željami različnih deležnikov in ponuja možnost pravočasnega ukrepanja. Sprotna evalvacija ne sme biti nadzorni mehanizem, temveč pomemben element za rast šole na področju vzgoje.

Zaključek

Nadgradnja vzgojnega načrta z vzgojnim konceptom bi naj pomenil pomemben korak na vzgojnem področju posamezne šole. Z zakonsko osnovo so javne osnovne šole dobile odlično priložnost, da se lotijo urejanja vzgojne dejavnosti sistematično in načrtno. Model razvijanje vzgojnega koncepta kot je bil prikazan v tem prispevku je lahko odlično izhodišče za premik od fragment talnega nabora vrednot jasni vzgojni viziji šole. Z modelom razvijanje vzgojnega koncepta želimo šole spodbuditi k oblikovanju lastnih vzgojnih identitetnih elementov in jasnim pričakovanjem o vzgojnem delovanju posamezne javne osnovne šole.

Literatura

Kroflič, Robi; Mažgon, Jasna; Klarič, Tina; Jeznik, Katja; Štirn Janota, Petra; Štirn Koren, Darja; Skubic Ermenc, Klara; Vončina, Vida; Lenič, Špela; Makovec, Danijela; Rutar, Vesna in Peček Čuk, Mojca (2009): Ali poklicne in strokovne šole potrebujejo vzgojni koncept? Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje.

Podelsnik, Maja (2022): Vloga predšolskega otroka v različnih vzgojnih konceptih in vzgojnih pristopih. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Zakon o osnovni šoli (2007). Uradni list RS, št. 102/2007 (9. 11. 2007).