8. Spomini

Moj prvi spomin na Franca Pedička sega v 11. marec 1964, ko nam je gimnazijcem v Celju predaval o puberteti. Predavanja smo se razveselili, bila je namreč sreda, ko smo imeli na urniku najbolj zoprne predmete in se je zelo prileglo, da sta odpadli dve šolski uri. Ob takih redkih priložnostih smo lahko sproščeno šepetaje klepetali ali pa se šli »ladjice potapljat.« To smo nameravali početi tudi v prenapolnjeni veliki risalnici, ko se je med nas s svojo impozantno postavo pririnil profesor Pediček. Vendar se je zgodilo drugače. Predavatelj nas je z duhovito opazko na začetku takoj razgibal v pozornost, tako da je celo moral malo počakati, ker se krohot ni takoj polegel. Profesor o občutljivih letih odraščanja ni suhoparno predaval, kaj šele žugal, pač pa nam je stvarno in prepričljivo nakazoval usodne pasti in nas navajal k spodbudnim spoznanjem. Vmes seveda ni manjkalo anekdotic in drobnih šegavosti. Vse ga je negibno poslušalo, učilnico je le tu in tam spreletel radosten smeh, nihče se niti spomnil ni na kakšne »ladjice.«
Dr. Andrej Arko, iz monografije Franc Pediček, slovenski pedagog.

Prof. dr. Franc Pediček je bil tudi velik učitelj in humanist. Bil je široko razgledan človek in mislec, pokončen mož in borec za resnico, z neverjetno sposobnostjo pronicljivega zaznavanja številnih problemov. Bil je korak pred svojim časom, še zlasti v kritičnem razmišljanju, ko je beseda nanesla na pedagogiko v različnih okoljih, v osnovnih in srednjih šolah ali na fakultetah. Njegove zamisli o domski vzgoji mladine so bile takrat za mnoge preveč svobodomiselne in celo nevarne, saj naj bi ustvarjale svobodno razmišljajočega mladega človeka, ki naj bi sprejemal še drugačne poglede na življenje in odkrival še druge življenjske resnice in ne le tiste, ki jih je ponujala takratna oblast. Njegova »hoja za pedagogiko« je v bistvu osmišljala njegovo celotno življenjsko pot. Doživel pa je tudi čas, ko se je moral zaradi svojih naprednih idej in pedagoških zamisli umakniti. Žal, iz njemu tako ljube pedagoške arene, kjer je lahko v »živo« preverjal svoje svobodomiselne ideje o sodobnejši pedagogiki na vseh toriščih človekovega delovanja in ustvarjanja, torej tudi na področju telesne kulture oz. športa. V določenem delu življenjske poti pa je zaradi »trka« s takratno vodečo in drugače usmerjeno učiteljsko strukturo na Visoki šoli za telesno kulturo, odšel tudi iz te institucije.
Dr. Herman Berčič, iz monografije Franc Pediček, slovenski pedagog.

Ko skušamo ponovno ovrednotiti pedagoško delo in teorijo enega največjih sodobnih slovenskih pedagogov dr. Franceta Pedička, je za nas, ki se zavedamo velikega in nepogrešljivega pomena vzgoje za vrednote, ki so povezane z dostojanstvom človeške osebe, to predvsem priložnost, da temu velikemu pedagogu izrečemo predvsem priznanje in spoštovanje, ki ju v svojem življenju in delu ni bil deležen, kakor si zasluži, ker so njegovi vzgojni pogledi prehitevali demokratične čase, ki jih mi smemo uživati. Zato pa smo toliko bolj dolžni, da mu s tem posvetovanjem izrečemo vse priznanje, ki ga zasluži in hkrati ovrednotimo njegova stališča tudi s pogledom v prihodnost, kajti človekovo dostojanstvo je vedno znova ogroženo, s tem pa je tudi ogrožena vzgoja, ki bi ga za življenje v tem dostojanstvu lahko usposobila.
Dr. Anton Stres, iz monografije Franc Pediček, slovenski pedagog.

Ob tem pa si je vseskozi želel, da bi spomini na njegova tragična in svetlejša leta, pa tudi njegova razmišljanja in snovanja ob teh spominih postala dostopna čim širšemu krogu. Zato se je obračal na razne založbe, npr. na Slovensko matico, Mohorjevo družbo, Založbo Didakta v Radovljici. Tudi o tem sva velikokrat razpravljala. Če me je kdaj dalj časa pogrešal, mi je napisal tudi pismo, da bi se o tem temeljiteje pogovoril. V zapuščini hranim kar nekaj teh pisem, ki jih kot prilogo z zgoščenim komentarjem objavljam.
Dr. Kajetan Gantar, iz monografije Franc Pediček, slovenski pedagog.