1. Kratek življenjepis

Franc Pediček se je rodil v Malečniku (Sv. Peter) pri Mariboru, obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru in v Ljubljani, maturiral je 1942. Med vojno je študiral teologijo, po vojni je bežal v Vetrinj z begunci, bil vrnjen z vlakom v Teharje, kjer je čudežno preživel. Po vojni je diplomiral iz pedagogike in filozofije s psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1949), na isti fakulteti je tudi doktoriral iz pedagogike (1965).

Od leta 1949 do 1962 je poučeval psihologijo in filozofijo na različnih gimnazijah v Ljubljani, od 1962 do 1967 je bil docent in izredni profesor za psihološko-pedagoške predmete na Visoki šoli za telesno kulturo (današnja Fakulteta za šport). V šestdesetih je snoval šolsko svetovalno službo in o tem tudi predaval na Oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V šestdesetih letih je predaval psihološko-pedagoške predmete tudi na Akademiji za glasbo in Akademiji za likovno umetnost. Od leta 1968 do smrti je bil raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, kjer je bil tudi direktor tega inštituta (1971). V šestdesetih letih je veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem.

Kot predsednik Zveze pedagoških društev Slovenije (1969 – 1972) je organiziral drugi posvet pedagoških delavcev na Bledu (1971). Na tem posvetu se je zoperstavil dominaciji politike nad pedagoško stroko s tezo, da je »vzgoja funkcija človeka in ne družbe.« (Vzgoja kot družbena funkcija. V: Pediček, Franc (ured.): Drugi posvet slovenskih pedagogov. Zbornik. V: Franc Pediček, slovenski pedagog. Monografija, str. 18-28.)  Zaradi partijskega ukaza se je moral umakniti iz javnega življenja, odstopiti z mesta direktorja Pedagoškega inštituta in ni smel več predavati in objavljati.

Njegova bibliogafija vseeno obsega več kot štiristo enot: raziskovalni projekti, strokovne razprave, znanstveni in strokovni članki, druge objave. Ob koncu življenja je napisal štirilogijo (Tek in tekališče, Iz vodnjaka spominov, V močniku revolucije, Moja hoja za pedagogiko), v kateri je naredil obračun svojega bogatega in tudi turbolentnega življenja.

Najbolj je poznan kot ‘oče šolskega svetovalnega dela’, kot priljubljen predavatelj za starše, mlade, strokovne delavce; po znanstveno raziskovalnem delu, športniki ga poznajo kot svojega predavatelja in snovatelja osnov športne pedagogike, bil je pobudnik za etični kodeks učiteljev itd. Njegove pedagoške misli se je oprijelo ime ‘antropološka pedagogika’.