Pedičkova pedagogika je izhajala iz osebe in se k njej vračala. Ni se mogel sprijazniti s kolektivizmom, niti z državnim monopolom nad idejami in nad ljudmi. Svoboda in spoštovanje vsakega posameznika sta bili srčika njegove misli. Človek v svoji enkratnosti in ustvarjalnosti je predstavljal zanj cilj vzgoje. Sledil je človeku, spoznaval človeka in služil človeku. Za to je plačal visoko ceno. Pa nič zato. “Vsi nesporazumi, sporeki in trki so ničevi vpričo vrednosti te zvestobe človeku kot izhodišču in sklepu vse moje vzgojnoizobraževalne prakse in vsega mojega pedagoško teoretičnega deleža v slovenskem človekoslovnem kozmosu” (Moja hoja za pedagogiko, str. 18). Silvo Šinkovec, Hoja za človekom, str 322
Franc Pediček se je rodil v Malečniku (Sv. Peter) pri Mariboru, obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru in v Ljubljani, maturiral je 1942. Med vojno je študiral teologijo, po vojni je bežal v Vetrinj z begunci, bil vrnjen z vlakom v Teharje, kjer je čudežno preživel. Po vojni je diplomiral iz pedagogike in filozofije s psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1949), na isti fakulteti je tudi doktoriral iz pedagogike (1965).
Od leta 1949 do 1962 je poučeval psihologijo in filozofijo na različnih gimnazijah v Ljubljani, od 1962 do 1967 je bil docent in izredni profesor za psihološko-pedagoške predmete na Visoki šoli za telesno kulturo (današnja Fakulteta za šport). V šestdesetih je snoval šolsko svetovalno službo in o tem tudi predaval na Oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V šestdesetih letih je predaval psihološko-pedagoške predmete tudi na Akademiji za glasbo in Akademiji za likovno umetnost. Od leta 1968 do smrti je bil raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, kjer je bil tudi direktor tega inštituta (1971-71). V šestdesetih letih je veliko predaval tudi po šolskih zbornicah in staršem.
Kot predsednik Zveze pedagoških društev Slovenije (1969 – 1972) je organiziral tudi drugi posvet pedagoških delavcev na Bledu (1971). Na tem posvetu se je zoperstavil dominaciji politike nad pedagoško stroko s tezo, da je »vzgoja funkcija človeka in ne družbe.« Zato je bil deležen številnih obtožb in diskreditacij. Zaradi partijskega ukaza se je moral umakniti iz javnega življenja, odstopiti z mesta direktorja Pedagoškega inštituta in ni smel več objavljati.
Njegova bibliogafija obsega več kot štiristo enot: raziskovalni projekti, strokovne razprave, znanstveni in strokovni članki, druge objave. Ob koncu življenja je napisal štirilogijo (Tek in tekališče, Iz vodnjaka spominov, V močniku revolucije, Moja hoja za pedagogiko), v kateri je naredil neke vrste obračun svojega bogatega in tudi turbolentnega življenja.
Najbolj je poznan kot ‘oče šolskega svetovalnega dela’, kot priljubljen predavatelj za starše, mlade, strokovne delavce; po znanstveno raziskovalnem delu, športniki ga poznajo kot svojega predavatelja in snovatelja osnov športne pedagogike, bil je pobudnik za etični kodeks učiteljev itd. Njegovo pedagogiko mnogi poimenujejo kot ‘antropološko pedagogiko’.
Ob koncu življenja je prejel nagrado mesta Ljubljana (1993) za »izjemni prispevek k razvoju pedagoške znanosti ter k vzgojno izobraževalni praksi na Slovenskem.«
Predsednik republike Janez Drnovšek mu je izročil odlikovanje Zlati red za zasluge (2005) »za življenjski prispevek k pedagogiki in demokratizaciji slovenske družbe ter utemeljevanju razumevanja pomena narodne identitete.«
Minister za šolstvo in šport RS, Milan Zver, mu je (2007) podelil »priznanje za življenjsko delov v vzgoji in izobraževanju.« Društvo katoliških pedagogov Slovenije je Francu Pedičku kot prvemu podelilo naziv častni član (2007).